Ribniški planinci pri dveh gorskih oknih
Ribniški planinci smo se v zadnjem obdobju povzpeli na dva čudovita vrhova in si v dnevnik Slovenske planinske poti odtisnili dva žiga v redni in en žig v razširjeni del. V rednem, obveznem delu naše več kot šeststo kilometrov dolge vezne poti (odprte avgusta leta 1953), prve v Evropi in kot take prve na svetu, smo si v juliju pritisnili žig na vrhu 2.547 metrov visokega Prisojnika in v Erjavčevi koči na Vrišču, v razširjenem delu naše najstarejše transverzale pa smo dobili nov žig v avgustu na Visokem Kaninu.
Turo na Prisojnik ali Prisank smo v soboto, 28. julija 2018, izvedli v dveh skupinah. Tudi vreme je bilo na naši strani, bil je čudovit sončen dan, z rahlimi oblaki kot senco nad nami. Prva, osemčlanska skupina se je pod vodstvom vodnice PZS Zdenke Mihelič in pomočnikov vodnikov Simona Figarja in Romana Petelina podala po Kopiščarjevi poti, imenovani tudi Jeseniška pot, ki poteka skozi Prednje Prisojnikovo okno. Pot so jeseniški kovinarji pod vodstvom Trentarja Antona Kravanje – Kopiščarja zgradili leta 1948 in spada med najdrznejše v naših gorah. Če ne bi bilo jeklenic in klinov, kjer smo se dosledno samovarovali, bi bil na določenih mestih mogoč prehod le s težavnim plezanjem do IV. težavnostne stopnje. Pot zahteva precej spretnosti v skalah, prav tako v ozkem preduhu, hkrati pa nudi lepe razglede, med njimi tudi na podobo Ajdovske deklice v steni Prisanka. Druga, tričlanska skupina pod vodstvom vodnika Staneta Babiča je ubrala Grebensko pot, ki poteka mimo Prednjega Prisojnikovega okna, a skozenj ne gre. Na vrhu smo se vsi srečali, si veselo čestitali, pomalicali in skupaj sestopili na Vršič po Južni oziroma Slovenski poti, kjer smo bili prav tako pazljivi, saj vemo, da smo na vrhu šele na polovici poti. Zadovoljni po prehojeni poti smo se okrepčali v Erjavčevi koči.
18. avgusta 2018 nas je pot vodila na Bovško. Z gondolo smo se iz Bovca odpeljali na Kanin, na D postajo na višini 2.202 metra, in se podali na dve uri in pol oddaljeni Visoki Kanin (2.587 m). Pot je na določenih mestih lepo zavarovana z jeklenico in klini, vsi pa smo jo v štirinajstčlanski skupini pod vodstvom Zdenke Mihelič in pomočnikov vodnikov Simona Figarja in Staneta Babiča ter pomočnika pripravnika za vodnika Tomaža Pahuljeta lepo, složno in ubrano premagali. Prav tako varno kot vzpon je potekal tudi sestop, a tokrat le do razpotja s potjo na Prestreljeniško okno. Pred razpotjem smo si nadeli še plezalne pasove in samovarovalne sestave, medtem ko smo čelado na glavah že imeli. Sledil je vzpon do Prestreljeniškega okna, in sicer po drobirju in nadalje ob jeklenicah. Bili smo izjemno veseli, da smo doživeli in videli okno od blizu. Čeprav smo se zaradi bližajoče se nevihte in grmenja od tam podali nazaj do gondolske žičnice in nismo prehodili še nove, lani zgrajene ferate in poti na Prestreljenik, pa nismo bili žalostni. Nasprotno, navdušeni smo bili nad čudovitim pohodom, kjer smo varno sestopili, na koncu pa se ustavili še na slastnem obedu v Bovcu.
Zdenka Mihelič
Zadovoljni na vrhu čudovitega Prisojnika s Triglavom v ozadju. Foto: arhiv Zdenke Mihelič
Navdušeni smo bili nad Prestreljenikovim oknom. Foto: Zdenka Mihelič